CITRUSI
CITRUSI ali agrumi predstavljajo veliko skupino zimzelenih dreves in grmičevja iz rodu rutičevk (Rutaceae) in njihove v prehrani ljudi izredno priljubljene kiselkaste plodove. Njihova domovina je Kitajska in Jugovzhodna Azija. V Evropo in ostali svet so prihajale različne vrste v različnih obdobjih, nekatere še v rimskih časih, v desetem stoletju pa so jih Arabci začeli gojiti tudi v Sredozemlju. Države Sredozemlja imajo, poleg ZDA, še danes vodilno vlogo v proizvodnji citrusov. Najbolj znane in uporabljene vrste so limone (Citrus limon), pomaranče (Citrus sinensis) in grenivke (Citrus paradisi).
Za vse plodove je značilno, da vsebujejo citronsko kislino in vitamin C. Zaradi svojega prijetnega kiselkasto sladkega okusa so zelo priljubljeno sadje tudi pri nas, skozi vse leto, še posebej pa v zimskih mesecih. Največ jih v prehrani, kot je tudi prav, zaužijemo v naravni obliki, nepredelanih. Na ta način sadje ohrani vse svoje hranljive in zdravilne lastnosti. Limonin sok je nepogrešljiv dodatek v številnih napitkih in slaščicah, dobro se poda tudi k mesu in ribam. Citruse lahko predelamo tudi v marmelade ali sadne sokove.
Zdravilno moč citrusov so cenili že v davnih časih. Pomorščaki so na dolgih plovbah uživali citruse, da niso zboleli za skorbutom (bolezen, ki jo povzroča pomanjkanje vitamina C). Že 100 g limone dnevno pokrije kar 71 % naših dnevnih potreb po vitaminu C. Vitamin C je močan antioksidant, ki telo ščiti pred škodljivimi vplivi iz okolja in krepi našo odpornost. V tovrstne zdravstvene namene je uporaba citrusov najbolj razširjena. Iz citrusov se pridobivajo eterična olja, ki so zelo cenjena v živilski industriji (arome), v farmacevtski industriji (pri izdelavi zdravilnih pripravkov) in v kozmetični industriji (za parfume). Rezine limone in limonin sok veljajo v ljudski medicini za dobro razkužilo. Še danes vlada navada, da se voda servira z rezino limone. Manjše poškodbe na koži lahko premažemo z limoninim sokom, ki deluje razkužilno, prepreči krvavitve in čisti gnojni izcedek.
Pomaranče, sladke vrste, večinoma poznamo kot hrano in ne kot zdravilo, čeprav farmacevti za izdelavo galenskih zdravilnih izdelkov (sirupov, čajev, tinktur) največ uporabljamo prav grenko pomarančo (Citrus aurantium). Za grenivke velja, da so najmanj priljubljene kot sadje, predvsem zaradi nekoliko grenkega okusa. Ta grenek okus pa je navdihnil mnoge raziskovalce k preučevanju zdravilnih lastnosti grenivk, ki so postale dragocen pripomoček pri številnih zdravstvenih težavah. Podobno kot limona velja grenivka za naravno razkužilo na koži in v telesu. Ljudski rek pravi, da grenivka naredi red v želodcu, zato je koristna pri številnih prebavnih težavah. Kava z dodatkom limoninega ali, še bolje, grenivkinega soka velja za dobro domače zdravilo pri glavobolu. Dokazano je namreč, da ti sokovi močno povečajo delovanje kofeina v kavi. Nekatere študije dokazujejo, da imajo kombinacije kofeina in citrusov ugoden učinek tudi na povečano izgorevanje maščob v telesu. Grenivka ima zelo nizek glikemični indeks, zato jo uvrščamo med nujno potrebna živila. Kot taka je danes nepogrešljiva pri številnih dietah za zmanjševanje telesne teže.
V prehranskih dopolnilih so izvlečki citrusov prisotni v kombinaciji s gvarano, ki vsebuje več kofeina kot kava. Ta dopolnila so namenjena za pomoč pri shujševalnih dietah, podobne sestavine pa najdemo tudi v izdelkih proti celulitu.
NAMIG: Grenivkin sok iz svežega sedeža ali konzerviran močno vpliva na delovanje mnogih zdravilnih učinkovin. Kroničnim bolnikom, ki uporabljajo številna zdravila, se zato uživanje grenivke in njenega soka sočasno z zdravili ODSVETUJE!
Mirjana Dunjić Lapuh,
mag. farm.
