Najpogostejše zdravstvene težave otrok – vročina in antibiotiki

Kašljanje, smrkanje in bolečine v trebuhu so del odraščanja. Pri otrocih so najpogostejše bolezni dihal, nalezljive bolezni z izpuščajem, bolezni ušes, oči, prebavil, kože in sečil.

Pogost bolezenski znak pri otrocih, ki starše pogosto vznemirja, je vročina. Vročina je eden izmed obrambnih mehanizmov telesa. Starši pogosto zmotno mislimo, da vročina otroku škodi ali da lahko celo poškoduje možgane. Znano je, da sicer zdravi otroci vročino lažje prenašajo kot odrasli. Seveda pa, tako kot velja za medicino nasploh, so izjeme in stanja, ko je vročina pri otroku lahko nevarna, npr. pri vročinskih krčih, nekaterih sočasnih obolenjih (npr. bolezni srca).

Pri otrocih je pogosto že pri prehladu telesna temperatura visoka, šele po osmem letu starosti je namreč temperaturni odgovor otroka podoben kot pri odraslem. O vročini govorimo, če temperatura, merjena pod pazduho, preseže 37,2 ⁰C, v ušesih 37,5 ⁰C ali v ritki 38 ⁰C. Običajno vročine ne znižujemo kar takoj, če ne presega 38,5 ⁰C, merjeno pod pazduho in če otrok pri tem nima posebnih težav.

Pri večjem otroku je najbolje, da temperaturo merimo pod pazduho, pri manjših otrocih in dojenčkih pa v ritki ali v ušesu. Za merjenje temperature lahko uporabimo klasični ali elektronski termometer. Termometrov z živim srebrom zaradi toksičnosti le-tega ni več na našem tržišču. Klasični termometri danes vsebujejo galij ali alkohol ipd. Slabost navadnih termometrov je, da z njimi merimo temperaturo več minut in mora zato biti otrok toliko časa pri miru. Zato se vse bolj uveljavljajo elektronski oz. digitalni, ki jih lahko uporabljamo pod pazduho ali rektalno, so prav tako varni, vendar temperaturo izmerijo hitreje (v 1-60 s).

Zelo uporabni so tudi ušesni termometri, ki z infrardečim senzorjem zaznavajo toploto bobniča. Meritev je končana v nekaj sekundah, vendar je pri tem potrebno malo več spretnosti in redno menjavanje nastavkov. Med spanjem, da otroka ne zbujamo, pa so uporabni brezkontaktni infrardeči termometri, s katerimi izmerimo temperaturo na čelu ali sencih, ne da bi se otroka dotaknili.

Otrok naj pri vročini dovolj pije, naj bo lahko oblečen, temperatura sobe ne sme biti previsoka. Hladimo ga lahko v mlačnih kopelih; golega položimo v kad z mlačno vodo, segreto med 36-37 ⁰C in potem počasi dolivamo hladnejšo vodo do temperature med 29-34 ⁰C. Po nekaj minutah ga vzamemo ven. Pomaga tudi prebrisavanje z mlačno vodo. Če vročina ne preseže 38,5-39⁰C in je otrok, starejši od treh mesecev, živahen, neprizadet, dobro pije in lula, lahko z obiskom zdravnika počakamo. Če po treh dneh vročina ne mine ali že prej, v primeru poslabšanja, obiščemo pediatra. Pediatra obiščemo takoj, če ima vročino dojenček mlajši od treh mesecev in pri vseh z vročino, ki preseže 40 ⁰C ali pri otrocih v zelo slabem splošnem stanju.

Za zniževanje vročine uporabljamo zdravila, ki jih imenujemo antipiretiki. Pri otrocih je prva izbira paracetamol. Otrokom do 16. leta za vročino nikoli ne smemo dati aspirina. Vsa zdravila, antipiretiki pri otrocih niso izjema, moramo uporabljati v predpisanih odmerkih, ki jih ne smemo prekoračiti. Pazimo na podvajanje učinkovine v različnih oblikah, npr. paracetamol je lahko v obliki svečk ali sirupa.

Vročina pogosto spremlja okužbe, pri katerih morajo zdravniki včasih predpisati tudi antibiotik. Slovenija je po uporabi antibiotikov še vedno na 27. mestu med 32 državami v Evropi. Starši so dandanes o uporabi antibiotikov že precej ozaveščeni in razumejo, da antibiotik ni potreben pri vsaki okužbi, zlasti pa je nepotreben pri virusnih okužbah, kot je npr. prehlad. Večina okužb dihal pri otrocih pa je virusnih. V določenih stanjih, kot je npr. bakterijska angina, pa je antibiotik treba uporabiti. Zdravnik pri izbiri antibiotika upošteva

tudi povzročitelja okužbe, različni antibiotiki delujejo na različne. Marsikdo v lekarni vpraša, če je antibiotik močan. Določen antibiotik je lahko zelo učinkovit proti določeni bakteriji, proti drugi pa sploh ne. Zato je nemogoče antibiotike razvrstiti “po moči” kar tako na splošno. Pomembno je, da antibiotik dajemo v predpisanem odmerku tako dolgo, kot je naročil zdravnik, običajno 7-10 dni. Zdravljenja ne prekinemo prej, tudi če se je stanje izboljšalo. Zakaj je to pomembno? Tako zmanjšujemo možnost za razvoj odpornosti bakterij proti antibiotikom, ki je zelo zaskrbljujoča. Obstajajo že bakterije, odporne na večino antibiotikov. Antibiotike odmerjamo na uro. Če vam zdravnik ali farmacevt naročita na 8 ur, potem je antibiotik treba tako jemati, zato da čez vso zdravljenje vzdržujemo dovolj velike koncentracije antibiotika v krvi, ki lahko uničijo bakterije.

Starši se pogosto bojijo neželenih učinkov antibiotikov. Mogoče zato, ker je bilo veliko povedanega o prekomerni rabi antibiotikov, ampak ne zaradi neželenih učinkov, temveč zaradi širjenja odpornosti. Na splošno so široko uporabljeni antibiotiki varna zdravila. Pogosti, vendar običajno blagi, so neželeni učinki v prebavilih (slabost, bruhanje, driska, razrast glivic), ker antibiotiki uničijo tudi “dobre bakterije” v prebavilih. Te lahko nadomestimo z mlečnokislinskimi bakterijami (probiotiki). Probiotike moramo jemati z vsaj dve do tri urnim časovnim zamikom glede na antibiotik. Preobčutljivostne (alergijske) reakcije na antibiotike so redkejše. Otroci, ki so preobčutljivi na določen antibiotik, imajo to označeno v kartoteki, starši pa naj ob predpisu antibiotika zdravnika opozorijo na alergijo.

V prihodnjem članku bom predstavila najpogostejše nalezljive otroške bolezni.

dr. Marjetka Korpar, mag. farm.

Lekarne Ptuj